Za poudarjanje določenih elementov na sliki je zelo pomembna globinska ostrina. To je področje (pas) na fotografiji, ki je izostreno. Če je globinska ostrina majhna, bo ostra samo tista stvar, na katero smo izostrili objektiv, vse pred njo in za njo pa bo zamegljeno. Kadar je globinska ostrina velika, bosta ostra tudi ospredje in ozadje.

Globinsko ostrino določajo tri stvari: velikost zaslonke – odprtine v objektivu (manjša kot je odprtina, večja je globinska ostrina), dolžina objektiva (bolj kot je širokokoten, večja je globinska ostrina) in oddaljenost fotoaparata od stvari, ki jo slikamo (bolj kot je fotoaparat oddaljen od stvari, ki jo slikamo, večja bo globinska ostrina). Če lahko uporabljamo več teh elementov, imamo več nadzora nad globinsko ostrino slik. Globinsko ostrino povečamo tako, da nastavimo zaslonko na maksimalno vrednost (na primer f:22), lahko pa globinsko ostrino zmanjšamo, če zaslonko odpremo (na primer f:2,8).

Vedeti moramo, da so zrcalnorefleksni aparati narejeni tako, da vedno gledamo skozi objektiv pri popolnoma odprti zaslonki (t.i. sinhronizacija zaslonke), ki se stisne v trenutku osvetlitve in se potem spet odpre. Zato je globinska ostrina navidezno vedno minimalna, ko pa fotografiramo pri močni svetlobi, so zaradi zaprte zaslonke in s tem spremembe globinske ostrine fotografije popolnoma drugačne, kot jih vidimo skozi iskalo!

Preblisk:
»Za dobro fotografijo je bolj kot globinska ostrina potrebna globina čustev!« Peter Adams (1960-)


Pri zelo zaprti zaslonki je globinska ostrina velika in predmeti v ozadju so bolj prepoznavni, torej moteči, in odvračajo pozornost s kipca, ki je na fotografiji glavni motiv. 

Pri zelo odprti zaslonki je globinska ostrina majhna in tako je kipec na fotografiji bistveno bolj opazen.