Fotoaparat vidi drugače, kot ljudje. Naše oči (in druga čutila) sprejemajo ogromno informacij, veliko več, kot se zavedamo. Vendar pa nismo pozorni na vse informacije, ki jih sprejemajo naše oči. Naš um je pozoren na informacije, ki jih v določenem trenutku potrebuje ali hoče. Denimo, da smo na zabavi in iščemo svojo prijateljico. Ko jo opazimo, naš um odstrani vse, kar je »moteče«. Gledamo  in vidimo samo njo, ne pa tudi množice ljudi okoli nje.

Fotoaparat sam tega ne zmore. Objektivno beleži vse, kar vidi. Vse, kar so naši možgani izključili, je prikazano na sliki, tako da tisti, ki ni slikal, težko ugotovi, kaj smo sploh hoteli slikati. Mi kot fotografi mu moramo povedati, kaj hočemo videti, tako da bo slika prikazovala tisto, kar mi hočemo, da prikazuje.

Zlato pravilo je, da ne fotografiramo tistega, kar vidimo (saj je naš um zavajajoč), pač pa tisto, za kar vemo in hočemo, da bo rezultat našega fotografiranja.  Ob tem moramo upoštevati vrsto elementov (tehničnih in vizualnih), ki nas bodo pripeljali do končnega cilja, ki je pravzaprav tisto, kar s fotografijo sploh hočemo pokazati. Da dosežemo učinek (ki ga za nas nezavedno opravijo naša čutila v možganih) moramo s »sporočilom« naše fotografije vedno pretiravati in ga na vse možne načine poudarjati, da bo dovolj očitno, tako da ga bodo opazili tudi drugi in ne samo mi. V devetih od desetih primerov fotografijo izboljšamo že s tem, da se približamo stvari, ki jo fotografiramo.

Preblisk:
»Če vaše fotografije niso dovolj dobre, ne stojite dovolj blizu!« Robert Capa (1913-1954)



Zaradi ostrine v prvem in neostrine v drugem planu, uporabe merila (velikost prstov!) ter posebne osvetlitve je ta, sicer zelo majhen arheološki predmet, takoj pritegnil našo pozornost. Brez dvoma je to osnovno »sporočilo« te fotografije, kljub temu, da predmet na njej dejansko zavzema zelo malo prostora.