Že dva dni potem, ko sem dobil novega Qashqaia, sem z njim odšel na Brione. V Rovinju je namreč v okviru festivala Photodays 2010 (http://www.photodays-rovinj.com/hr-hr/photodays/program ) potekalo mednarodno tekmovanje v podvodni fotografiji. Dobil sem vabilo za sodelovanje v žiriji na IUPC – Mednarodnem pokalu v podvodni fotografiji.

Pokal so organizirali podvodni fotografi štirih držav: Hrvaške, Italije, Slovenije in Srbije. Nastal je predvsem iz želje po razvoju in večji prepoznavnosti podvodne fotografije, obenem pa udeležencem omogoča fotografiranje v zelo raznovrstnih akvatorijih v vsaki od držav organizatork in to v povsem različnih pogojih. V žiriji na tem pokalu sem prvič sodeloval maja letos na tekmovanju na Bledu in se že takrat dogovoril, da pridem tudi v Rovinj.

S tem se mi je namreč izpolnila dolgoletna želja, da bi se enkrat lahko potapljal v popolnoma zaprtem območju Nacionalnega parka Brioni, na lokaciji, ki je običajno prepovedana za vse potapljače. Le za to tekmovanje so se organizatorji IUPC-ja dogovorili za dva izjemna potopa v soboto, 5. junija. Dovolj velik izziv za odhod, kljub moji večni časovni stiski ...

Dva potopa v soboto me nista razočarala, kljub relativno slabi vidljivosti, ki pa je za ta letni čas, ko morje »cveti«, precej običajna. Pod vodo sem se počutil tako, kot so se verjetno počutili prvi potapljači v Jadranu v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Pod vsakim kamnom, pa tudi med veliki skalami, ki so posejane, kot bi jih nekdo nametal v vodo, so se pasle jate velikih rib.

Ko si se jim približal, se potapljačev niso prav nič bale in šele zdaj sem prvič videl, kako se zares obnašajo posamezne vrste rib. Povsod drugod po Jadranu so ribe preplašene, saj smo jih z ribolovom, intenzivnim turizmom in onesnaženjem že docela pregnali, polovili ali celo iztrebili.

Res neverjetna izkušnja! Udeleženci fototekmovanja so imeli pod vodo dvakrat po dve uri časa, potem pa so na ladji oddali vsak svojo spominsko kartico s posnetki.

V nedeljo pa smo se kljub čudovitemu sončnemu dnevu že ob osmih zjutraj zaprli v zatemnjeno sobo z veliki monitorjem in izbirali zmagovalne fotografije do  popoldneva, ko smo ob projekciji razglasili zmagovalce tekmovanja.

Ker sem bil še do prejšnjega tedna ponosni lastnik mojega Golfija (kot sem ga klical sam …) iz leta 1989 s 450.000 prevoženimi kilometri, je bila pot v Rovinj popolnoma drugačna od tistih, ki sem jih bil vajen prej. Prvič v svojem življenju imam avto s klimo, airbagi, ABS-om, EPS-om in kaj jaz vem, s čim še vse…

Mislim, da dodatna pojasnila, kako zabavna je bila vožnja v Rovinj in nazaj, sploh niso potrebna!