Nekateri imamo v življenju pač srečo ... Pred kratkim je podjetje ReproMS, s katerim sodelujem že nekaj časa, uporabilo mojo izjavo iznekega intervjuja za napis na njihovi promocijski majici: »Ne ločim svojega življenja na delo in prosti čas. Samo živim pač!« In to je tista sreča, ki smo jo v življenju deležni le redki izbranci. Namreč, da odideš na počitnice in si tam najbolj želiš delati točno tisto, kar delaš in od česar živiš celo leto. V mojem primeru - fotografirati! Si lahko zamisliš kaj lepšega?

Vsako poletje odidem na Hrvaško v bližino nacionalnega parka Kornati na otoček, kjer je moj oče že v sedemdesetih letih zgradil majhno hišico. Ena soba z miniaturno teraso in konobo, dvajset metrov od morja, na samem, s svojim pomolom in oljčnim nasadom, a obenem tudi brez prave kuhinje in kopalnice, le z zunanjim tušem z mrzlo vodo iz cisterne, v katero se nateče deževnica preko celega leta in sončne celice, ki skrbijo za dve, tri lučke in za polnilce vseh mogočih napravic. V mojem primeru seveda predvsem baterij za podvodne bliskavice in fotoaparate. Zame ni to nič drugega kot raj! Vse življenje na otoku se namreč vrti le okrog potapljanja, ribolova in zame, jasno, tudi okrog podvodnega fotografiranja. Na otok iz Ljubljane vzamem le dve, tri majice, ene kratke hlače (večino časa sem itak brez njih, saj tu naokrog ni nikogar ...) in pa seveda na tone fotografske in potapljaške opreme. Nekaj jeklenk, svoj kompresor za polnjenje stisnjenega zraka in še vse, kar spada zraven za dva do tri potapljače, ter več torb s fotoaparati in podvodnim ohišjem. Če sem čisto iskren, je bil celo moj Qashqai s podrtimi zadnjimi sedeži tako poln, da v njem ni bilo več prostora niti za kakšnega shujšanega komarja.

Vsako jutro se še pred zajtrkom potopim kar z našega pomola in v nizki vodi pred hišo fotografiram ribice, rakce, sipe in pač vse, kar leze in gre pod morsko gladino. To so zame najlepši trenutki dneva, pod vodo ostanem kakšno urico ali več, se popolnoma sprostim in si vzamem čas za opazovanje, čakanje in predvsem razmišljanje, kaj in kako bi se dalo najbolje fotografirati. Fantastična vaja za takrat, ko za vse te stvari ni dovolj časa in je treba nekaj narediti zelo na hitro in rutinsko. Pri tem pa je žalostno dejstvo to, da si večina okoliških ribičev misli, da v nizki vodi vsak dan vztrajno nabiram prepovedane školjke prstace. V svojem prepričanju ostanejo neomajni in tudi takrat, ko jim povem, da pod vodo le fotografiram, mi samo pomenljivo pomežiknejo in rečejo: »Ej, to si si pa izmislil res dobro kritje!« Za njih je vsak potop, ki ni povezan z lovom in ilegalnim nabiranjem ali ropanjem česarkoli, čista izguba časa in popolnoma brezumno početje ... Slaba perspektiva za ekološko bodočnost Jadrana!

No, za vsak dan je pa to vseeno le malo preveč ponavljajoče, zato smo se z Maxom in Ano odločili, da gremo na kratek potop v t.i. Zmajevo oko. To je majhno, udorno jezerce v razdrapano divji, kamniti pokrajini na zunanji strani Dugega Otoka nasproti Brbinja. Na levi in desni strani jezerca sta na globini kakšnih petnajst metrov dve veliki odprtini, ki jezero povezujeta z odprtim morjem. V vasici Žman, kjer pri prijateljih med počitnicami pustim avto, smo iz gumenjaka v Qashqaia že pred sedmo zjutraj pretovorili potapljaško in fotografsko opremo, saj v bližini Zmajevega očesa ni niti trohice sence in ti pozno opoldansko sonce skuha možgane, če se tam mudiš predolgo. Štirikolesni pogon je prišel še kako prav, a nas je pogumno obračanje na izjemno strmem makadamu kljub vsej dodatni opremi skoraj ustavilo. Z malo spretnosti, porivanja in preklinjanja smo se vseeno izvlekli in bili hvaležni za Qashqaievo spretnost.

Zadnji del poti pa je možen le peš po strmi in ozki kozji stezici, zato smo težko opremo skrčili na minimum. Potop v Zmajevem očesu je bil (kot vedno) enkraten. Modrina odprtega morja skozi obe odprtini jezerce osvetljuje s posebno svetlobo in sončni žarki se ob vsaki uri dneva različno lomijo v ozkem breznu, tako da je potapljanje vsakič prav posebno doživetje. Za tiste res boljše potapljače na dah (Ana in Max sta na srečo med njimi ...) je možno skozi odprtini tudi izplavati na odprto morje. Najprej se je treba potopiti na globino dobrih desetih metrov, potem pa preplavati še nekaj deset dolžinskih metrov pod strašljivim, kamnitim svodom ven v »veliko modrino«. Ker se je Ana, medtem ko sva z Maxom pripravljala opremo, že potapljala in se igrala z meter in pol dolgo mureno, je bila za fotografiranje preveč premražena, tako da sva z Maxom vse skupaj zastavila kar sama. A tudi naju je hladna voda brez potapljaških kombinezonov veliko prehitro pregnala ven na žgoče sonce.

Potem pa še vožnja domov, sladoled v Žmanu in nazaj na naš otok, kjer smo si popoldne za večerjo nalovili še nekaj lepih rib. Seveda brez jeklenk, da tudi med bralci tega bloga ne bo kakšnih zlobnih (ribiških) namigovanj ...