Na svetu imamo norce in pa čisto zares nore norce … Tokrat bomo spoznali enega iz te zadnje kategorije. Si lahko predstavljate, da ležite na hrbtu, zaprti v majhnem in krhkem karbonskem jajcu le kak centimeter od asfaltnih tal, brez vzmetenja, da gledate v retrovizor skozi miniaturno okence (ki se velikokrat zarosi) in s hitrostjo 120 km/h vzvratno drvite po dirkalni stezi z glavo naprej, vse skupaj pa poganjajo vaše uboge nožice??? No, jaz si mogoče lahko predstavljam, zagotovo pa tega NIKOLI ne bi poskusil. Pa vi?

Ampak lepo po vrsti. Najhitrejša in najbolj inovativna kolesa, ki uporabljajo najsodobnejše dosežke tehnologije na svetu, se ne pojavljajo na olimpijadah, svetovnih prvenstvih ali celo na Tour de Franceu. So namreč domena peščice entuzijastov, ki so formalno združeni v Mednarodni zvezi za vozila na človeški pogon (IHPVA - International Human Powered Vehicle Association). Ta že od leta 1975 prireja tekmovanja za vozila na človeški pogon na kopnem, v zraku ali v vodi. Najdlje je šel razvoj in s tem tudi naraščanje hitrosti prav pri konstrukciji koles, torej kopenskih vozil na človeški pogon. Zveza ne omejuje oblike ali tehnike pogona, edina omejitev je ta, da je treba kolo poganjati izključno s človeškimi mišicami, brez kakršnekoli zunanje pomoči na dovolj ravnem terenu in ob omejenem maksimalnem vetru. Izkazalo se je, da je kolesar v ležečem položaju, obdan z aerodinamičnim ohišjem bistveno hitrejši od običajnih tekmovalnih koles, saj je zračni upor glavna ovira za doseganje visokih hitrosti. A Slovenec Damjan Zabovnik, ki se ukvarja z ležečimi kolesi že 21 let, s podiranjem svetovnih rekordov pa že dobrih 8 let, je šel še korak dlje od vse svetovne konkurence. Razvil in lastnoročno izdelal je unikatno vozilo Eivie, ki se pelje vzvratno, torej z glavo kolesarja naprej, in za nadzor nad cesto uporablja vzvratno ogledalo. Vozilo je tako lahko najmanjše in z najboljšim aerodinamičnim izkoristkom, seveda pa vzvratna vožnja prinaša vrsto težav, predvsem z ravnotežjem in percepcijo prostora, saj je slika v vzvratnem ogledalu zrcalno obrnjena. Zato je potrebno zrcalno obrniti tudi vsa vodila na krmiljenju, da se ta efekt izniči. Slika, ki jo voznik vidi v majhnem ogledalcu, tako postane realna, če pa le za hip odmakne pogled in svet pogleda »v pravi luči«, pa se seveda spet vse zamenja in če krmilo obrne levo, se kolo pelje desno in obratno. O lovljenju ravnotežja v takem primeru ne bi govorili …

Že leta 2007 je Damjan z vozilom Eivie II v Battle Mountainu v Nevadi, kjer je edina cesta na svetu, ki ustreza strogim pravilom, postavil nov evropski rekord s hitrostjo 120,64 km/h. Kot za šalo je za celih 17 km/h prehitel olimpijskega zmagovalca v kolesarskem šprintu iz Sydneya Jasona Queallya, ki je okrog sebe zbral ekipo najboljših konstruktorjev v avtomobilizmu s fantastičnim proračunom okrog milijon dolarjev. Že naslednje leto je Damjan izboljšal tudi svetovni rekord v vožnji na eno uro s povprečno hitrostjo 87,1km/h. To je trenutno drugi najboljši rezultat v zgodovini tega športa, saj ga je leto zatem prehitel Kanadčan Sam Whittingham s hitrostjo 90,6 km/h. Julija 2009 je Damjan s kolesom Eivie II postavil nižinski svetovni rekord na 200 metrov z letečim startom na stezi Dekra v Nemčiji z rezultatom107,2 km/h, kar je skoraj za 7 km/h več kot približno 12 let star Whittinghamov rekord. A Whittinghama mu v vožnji na eno uro, ki je sicer Damjanova paradna disciplina, vseeno ni uspelo prehiteti. Odvzeti rekord pa Damjanu ni dalo miru in letos se je lotil izdelave novega vozila Eivie III, ki je še manjše, še bolj sofisticirano in predvsem teoretično hitrejše.

Damjana fotografsko spremljam že od prvih poskusov z Eivie in tako sem se mu pridružil tudi letos, ko je začel z izdelavo novega kolesa in popolnoma novega gonilnega mehanizma. Podiranje rekorda je bilo tempirano za vikend 21. in 22. avgusta na stezi Dekra. Nekaj fotografij sem napravil že med prvimi preizkusi na letališki stezi v Prečni pri Novem mestu, za pot v Nemčijo pa mi je zmanjkalo časa. Na žalost rekord tokrat ni padel, saj je kolo konec koncev le prototip in bilo je potrebno opraviti cel niz testiranj ter odpraviti vrsto drobnih začetnih napakic, kot so prekomerno rošenje šipe, izboljšati filtracijo dihalnega zraka, ki ga dovaja na novo skonstruirana titanska cev, izboljšati hlajenje in predvsem nastaviti gonilni mehanizem, ki je zasnovan povsem na novo. V zadnjih dneh testiranja je Damjanu uspelo kolo optimalno nastaviti, tako da je prepričljivo postalo razred zase. Hlajenje ima zdaj tako dobro kot še nikoli doslej. Med pospeševanjem iz mirovanja je v prvem krogu dosegel hitrost 90 km/h 10 sekund prej kot z Eivie II, kljub temu, da je bilo za to potrebno manj moči. Po dveh krogih je dosegel ravnovesno hitrost 95km/h, kasneje pa z lahkoto dosegel hitrost 104 km/h. Svetovnega rekorda sicer zaradi utrujenosti, ki se je nakopičila ob testiranjih in nočnih predelavah vozila, ni postavljal, a testiranja so neizpodbitno pokazala, da ima novo kolo 15 odstotkov manj zračnega upora kot prejšnje in je torej definitivno hitrejše. Nov rekord ostaja le še vprašanje časa in malo, na žalost, tudi vprašanje sponzorskega denarja. Spremljamo naprej …