Ko poleti takole po dolgem in (pre)vročem sončnem obdobju kakšen dan ali dva dežuje, si prav oddahnem. Narava se pomladi, ozračje se osveži, vsi skupaj se odpočijemo, jaz pa popolnoma brez slabe vesti lahko prešpricam tisti dve uri gorskega kolesa, ki ga drugače neusmiljeno gonim prav vsak božji dan. No, ta teden sem ga sicer pustil v garaži že v četrtek, ko sva se s prijateljem ob štirih zjutraj iz Martuljka odpravila na Špik. Tisoč sedemsto metrov višinske razlike in devet ur čiste hoje (če ne štejem polurnega počitka na vrhu) mi je pošteno zdelalo nekaj mišic v nogah in naslednji dan sem doma za tvegani spust po stopnicah iz prvega nadstropja porabil kar nekaj minut, moje milo jadikovanje pa so verjetno slišali prav vsi sosedje. Slaba vremenska napoved za vikend me je torej še dodatno pomirila in pričakoval sem malo oddiha. Oddiha …? Že takoj v petek me je poklical prijatelj Matej Mihailovski s predlogom, da gremo v soboto na izlet v Podpeško jamo na Dolenjskem, o kateri sem slišal že toliko lepega, v njej pa še nikoli nisem bil. No, v Sloveniji imamo sicer registriranih kar deset tisoč jam, tako da si tega dejstva pač ne smem preveč gnati k srcu, pa vendar …

O Podpeški jami, ki ima izjemno impresiven vhod, je leta l687 pisal že Valvasor in objavil je celo njen načrt, kar je bil prvi načrt kakšne jame na ozemlju Slovenije in eden prvih v Evropi nasploh. Ker pa je jama kmalu po vhodu zalita z vodo, vemo pa tudi, da se Valvasor ni ravno odlikoval v jamskem potapljanju, je na svoje pravo odkritje morala počakati vse do leta 1996. Takrat sta jo raziskala ta isti Matej, ki je v tistih letih večino dopoldnevov raje preživel na jamskem potapljanju kot v klopeh srednje šole, s prijateljem, slavnim potapljačem Tomom Vrhovcem, ki se je nekaj let zatem smrtno ponesrečil med potapljaškim raziskovanjem jame pri Boljuncu. Z odločitvijo, ali se bom pridružil ekipi, sem sicer malo okleval, saj so mi že teža mobilca v roki, predvsem pa vsako najmanjše pokrčenje nog povzročali preglavice, a na koncu sem si spet ponovil svoj priljubljen rek »klin se s klinom izbija« in bili smo dogovorjeni!

Petkov večer sem preživel v garaži in pripravljal potapljaško in fotografsko opremo, v soboto ob osmih zjutraj pa se nas je pet jamarjev zbralo na prvi jutranji kavi v hotelu Kongo pri Grosuplju. Iz igralnice so ravno odhajali še zadnji gostje, opedenane bejbe v štiklih in minicah in starejši gospodje z debelimi žepi (le kaj je bilo v njih?). Basali so se v dve limuzini pred vhodom in vsi smo se takoj strinjali, da bi bile te pre-podaljšane limuzine zelo primerne za prevoz naših dolgih industrijskih jeklenk za kisik in helij, iz katerih si pripravljamo potapljaške mešanice za globlje potope, za kaj drugega pa zagotovo ne. Še kratka vožnja do Dobrepolja in bili smo pred Podpeško jamo. Ogromen vhod nam je služil kot garaža, saj se da z avtom namreč zapeljati prav v jamo, pa še zunaj je lilo kot iz škafa. Čakala nas je zoprna nošnja potapljaške opreme po spolzkih kamnih do umetnega jeza v pritočnem delu jame in skok v popolni opremi v sifonsko jezerce dva metra pod nami. Na gladki betonski steni smo si seveda pustili vrv, da pri izhodu ne bi lezli po zidu kot kakšni nerodni, na hrbet prevrnjeni kebri, ki popadajo v kozarec vode. Da je jama tako dolgo ostala skrita človeškim očem, poskrbi 150 metrov dolg, kakšen dober meter visok in 15 metrov globok sifonski rov, zalit z hladno vodo,  ki ne presega 8 stopinj Celzija. Kaj hočemo, treba ga je pač preplavati ... Slaba vidljivost in veliko mulja po tleh sta obetali ničelno vidljivost ob vrnitvi, ko se zaradi mehurjev izdihanega zraka s kamnitega stropa trgajo oblaki blata, brcanje z plavutkami pa vse skupaj skali do barve močne, bele kave. A na to bomo mislili kasneje in končno smo le stali na drugi strani potopljene kamnite »cevi«. Sneli smo si potapljaško opremo in peš odšli po zares prekrasnem kamnitem rovu, ki ga je tisočletja dolbla deroča voda. Pot po dva kilometra dolgi jami je impresivna; nekje so tla posuta s finim peskom, nekje je treba preplezati ostre kamnite podorne bloke, ki so se utrgali s stropa, spet drugje po stenah rastejo fantastične sigaste skulpture, nekje pa se rov zoži le v nekaj desetin centimetrov ozek meander. Enkratno, kljub temu, da me je vsak kamen, ki ga je bilo treba prestopiti, spomnil na ubrano simfonijo Špikovega »musklfibra«. V dvorani na koncu se rov konča s zasutjem velikih kamnitih blokov, skozi katere se komajda prebije droben potoček. Potem pa še pot nazaj,bitka z nadevanjem opreme med valjanjem v jamskem blatu, ki je še najbolj spominjalo na kakšen dober žur v prašičji farmi, in končno potop v sifon, kjer je vidljivost po pričakovanju padla na le nekaj centimetrov. Po rovu je seveda napeljana Ariadnina vrvica, brez katere bi bil vsak jamski potop samomor, saj je ta nekaj milimetrov debela nitka edini stik z zunanjostjo. Luč nam v tako skaljeni vodi ni svetila niti do konca dlani, skozi katero je drsela vrvica. A prav lahko bi to luč tudi ugasnil, saj se ne vidi nič, le dotik z vrvico je zagotovilo, da še kdaj ugledaš dnevno svetlobo. S čelado butam ob kamniti strop, s trebuhom dodatno kalim vodo, obenem pa se s prosto roko borim še z veliko podvodno bliskavico in ohišjem, v katerem je fotoaparat. Klavstofobična nočna mora skratka … Na koncu pa še dvig jeklenk ter kebrski vzpon po vrvi čez jez in po petih urah spet zagledam svojega črnega Qashqaia, ki ga v temi vhoda v jamo prepoznam le po napisu »Arne Hodalič vozi Nissan Qashqai«.