Že nekaj časa sem poslušal govorice o prekrasnem kolesarskem spustu po (skoraj) downhill progi z Rašice proti Vodicam. Želel sem si jo preizkusiti in ta vikend je končno prišla na vrsto …
S Klemnom, ki jo dobro pozna, sva se zmenila pri smučarski skakalnici v Selu pri Vodicah, tik pod Rašico.
Skupaj sva prekolesarila že kar nekaj tur, pa tudi vsako leto je Klemen naš »maneken« za katalog koles znamke Scott. Prišla je še fotografinja Tea, ki z veseljem in redno spremlja naše v nebo vpijoče neumnosti, popolnoma neprimerne našim (čisto zagotovo pa mojim …) letom! Na svojega novega Qashqaia sem prvič pritrdil tudi svoj preizkušeni prtljažnik za kolesa in opazil sem fantastičen fenomen v percepciji vseobsegajočega vesolja okoli mene. Ko sem ta prtljažnik prej nasadil 
na mojega 21 let starega Golfija, je izgledal prekrasno. Bil je namreč bistveno lepši, modernejši, čistejši in vseskozi uglednejši od zarjavelega avta, na katerem se je bohotil in se razkazoval v vsej svoji odličnosti. Ko pa sem ga pritrdil na spolirano in povoskano pločevino svojega novega Nissana, kjer bi se v sijoče-črnem refleksu lahko obril, pa je bil občutek podoben tistemu, kot če bi čilega arabskega žrebca zajahala gnusna krastača. No, ampak svojemu namenu pa je ta Kvazimodova prtljažniška grba vseeno služila in kolo, ki je vredno (pa
brez pretiravanja!) za približno petindvajset mojih bivših Golfijev, je varno prišlo do Rašice.
Sledil je vzpon kot vsak drug, le da je bil malo kratek, saj z borimi tristo višinskimi metri Rašica ni ravno kakšen himalajski očak. Tea nama je s fotografsko opremo šla peš nasproti po kolesarski progi od spodaj 
navzgor, midva pa sva na vrhu tik ob razglednemu stolpu zavila nazaj v dolino. Še prej sva malce vzvišeno ogovorila nekaj kolesarjev, ki so se z Rašice vračali nazaj po isti makadamski poti po kateri so prišli: »Aja, a vi pa kar po cesti nazaj … hm, hm, no ja, saj se tudi pride«, kar je v kolesarskem prevodu seveda pomenilo: »Le kako ste lahko take prestrašene reve in si ne upate po ta pravi progi za ta prave dedce?« A ta lažni občutek samovšečnosti je seveda že čez nekaj sekund zamenjalo vprašanje: » Le kako sem lahko bil takšen bebec in tudi jaz nisem šel nazaj lepo po isti poti???« Začetek steze je namreč posejan z velikimi kamni in razmetanimi skalami, ki jih je Klemen mojstrsko obvladal , jaz pa sem (priznam!)
v strahu pred medicinskimi sestrami na urgenci malce zahinavil in kar nekaj korakov naredil tudi peš. Potem pa se je le odprlo in proga postane čisti užitek. Gorsko-kolesarski 
navdušenci so na poti postavili nekaj simpatičnih skakalnic, ki jih tudi nerodnež kot sem jaz z lahkoto in z užitkom preskoči. In to brez izbite enke v ustih … To se je namreč pripetilo enemu od mojih mladih znancev med našim spustom s Krima, s katerega sem sicer prišel kot zadnji, ampak s celim zobovjem! Različne prioritete pač …
No, ni šlo vse čisto gladko, saj je Tea zašla s prave poti in je kot ranjena košuta nekaj časa brezciljno begala po zavitih brezpotjih rašiškega gozda. Kar nekaj huronskega dretja v jodlarsko-alpskem slogu, ki so ga zagotovo slišali prav vsi, tja do švicarskega Appenzella, razen Tee seveda, in še več impulzov mobilne telefonije je bilo potrebnih, da smo se končno le našli. Sledilo je fotografiranje in nekaj res lepih skokcev se je z zlatimi digitalnimi črkami za vedno zapisalo v
zgodovino fotografije. Hm, vsaj v mojo zasebno … Potem pa še do avta, kjer sem ofucani prtljažnik že prej potuhnjeno skril v cankarjanskem duhu »Mater je zatajil«. Da svojemu Qashqaiu ne bi delal take sramote, kot jo je Ivanu naredila mati, ko je pred šolo prišla v stari obleki in ponošenih škornjih ...
