Junija 1995 so se Srbi odločili, da bodo dokončno zavzeli Srebrenico. Ratku Mladiću ni bilo težko vkorakati v mesto, ki ga je takrat varovalo 360 nizozemskih vojakov, saj so bili taboriščniki brez vsakega orožja. Še tisto, kar so imeli leta 1993, je bilo spravljeno v skladiščih ZN. »Ko so prišli vojaki OZN, da nas kot za neko šalo varujejo, so nam pobrali še tisto malo orožja, kar smo ga imeli,« povedo tisti redki, ki o tem sploh še hočejo govoriti. Številni, ki so vedeli, kaj jih čaka, če pridejo Srbom v roke, so se odpravili na dolgo pot in se poskušali prebiti skozi gozdove na osvobojeno ozemlje. Ko je Ratko Mladić vstopil v bosansko enklavo,
je tako kot nekaj let prej Morillon zagotovil, da se jim ni treba ničesar bati, potem pa je varovano območje ZN spremenil v morišče. Može in fante so ločili od žena, otrok, jih na kamionih odpeljali v bližnje gozdove, pobili in zakopali v skupne grobnice. Pobili so na tisoče civilistov, na deset tisoče pa so jih izgnali. Tistega daljnega 11. julija 1995 je Ratko Mladić na trgu v Srebrenici slavnostno izjavil, da srbskemu narodu podarja to mesto. In res je danes Srebrenica resnično srbsko mesto: če je bilo po zadnjem predvojnem štetju manj kot 20 odstotkov prebivalcev Srbov, zdaj številčno daleč presegajo muslimansko prebivalstvo. »Ostal sem v Sarajevu,«potoži starejši gospod. »Saj imam tu hišo, ampak nimam več sinov, s katerimi bi lahko skupaj živel. Danes bom enega pokopal. Številko 469 ima.«
V Srebrenici številke bolijo. Imena so se spremenila v številke, številke v ostanke trupel.
V petek popoldan, 9. junija, so pred hale tovarne akumulatorjev v Potočarih pripeljali 775 krst v štirih tovornjakih. Čisto lahke so. Skelete, največkrat nepopolne, prekriva zgolj zeleno platno. Vseeno več kot tri ure žalujoči moški neprekinjeno v strnjeni vrsti prenašajo v halo svoje sorodnike, prijatelje. Tam jih pričakajo ženske, ki zbegano iščejo svoje številke. Številke, ki so njihovi najdražji. Krste mehko pobožajo, nekatere jih tudi objamejo in se poslovijo. V nedeljo številke dobijo imena. Na pogrebu je verjetno več kot 40.000
ljudi. Toliko jih je, da za vernike ni več prostora na pokopališču in še cesta postane molilnica. Potem moški članidružin dvignejo svojega brata, očeta, starega očeta in ga ponesejo h grobu. Tam jih pričakajo ženske in otroci. Prekrijejo jih z zemljo in gredo. Dolga pot je pred njimi. Redki 
ostanejo. Le kdo jih ne bi razumel? Dr. Mustafa Cerić, voditelj islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, je na skupni molitvi ob pokopu žrtev govoril o genocidu, pa tudi o getu. O getu, ki je pravzaprav celotna država Bosna in Hercegovina, saj so jim Evropejci s težko dosegljivimi vizami zaprli vrata v tako rekoč vse evropske države. Med njimi je tudi Slovenija …
