Evo, spet je teden naokoli. Torek zvečer. Pripraviti moram vse za jutrišnji dan, ki bo zelo natrpan in poln adrenalina. Ja, najprej moram oddelati 8-urno službovanje, potem me čaka še kolesarski  trening in zatem še trening na progi za motokros. Majhen stres mi povzroča misel, da bi utegnil pozabiti kakšen del opreme, ki ga bom jutri popoldne potreboval. Na primer čelado ali čevlje za motokros, kar seveda ne bi bilo prvič.

Navara je skoraj polna, zato sem si zaslužil počitek na preizkušenem ležišču.

Sreda zjutraj. Moj Nissan je naložen s 450-kubičnim KTM-jem in gorskim kolesom Scott, vendar bo vse vsaj še osem ur parkirano pred vojašnico Franca Rozmana Staneta v Mostah v Ljubljani. Res sem komaj dočakal, da je ura pol štirih, ko slečem vojaško uniformo in se v naslednjih minutah že vozim v Šentvid pri Stični. Glede na to, da je proga za motokros še zaprta, se odločim, da opravim tudi kolesarski trening v neposredni bližini proge oziroma kar po njej in tako porabim kar najmanj časa za nepotrebno logistiko oziroma prevoz, pa še progo bom bolje spoznal. Domačini sicer malo čudno gledajo, vendar me spoznajo in si mislijo svoje. Ja, saj je to njihova ustavna pravica ...

Prvi brezbencinski del je za mano in sedaj prihaja na vrsto tisti, na videz lažji na motorni pogon. Posebno ogrevanje ni več potrebno, zato sledi spoznavni krog in študija skokov. Sledi 2,5-urna tempo vožnja, ki se je zavlekla skoraj v noč. Še sreča, da je moj KTM opremljen z lučmi.

Ko prispem do svoje Navare, je na voljo le še toliko dnevne svetlobe, da vse rekvizite urno pospravim na svoja mesta, jih posebej pritrdim in se odpravim v objem domače kabine za tuširanje, ki se za take potrebe nahaja kar v garaži. Dan je že okrog. Joj, zakaj je dolg le 24 ur?