Kompozicijo, ki ji rečemo tekstura (ali vzorec) na fotografiji sestavljajo ponavljajoči se predmeti, osebe, vzorci, barve … skratka nekaj uniformnega. Pri tem nam pogled popolnoma neurejeno potuje z enega na drugi konec fotografije in se nikjer ne more zaustaviti na nečem, kar bi posebej izstopalo. Taka fotografija nam daje občutek brezkončnosti, brezštevilnosti, umirjenosti, seveda pa moramo paziti, da naše teksture nikjer, še najmanj pa na robovih, ne prekine kakšen drug element, s katerim (predvsem psihološko) to teksturo zaključimo. S tem jo omejimo in tekstura izgubi svoje osnovno sporočilo.