Rojstne dneve praznujemo vsak po svoje … Nekateri nam ostanejo v spominu, drugi ne. Letošnji (imam ga desetega julija) mi zagotovo bo! Pa ne po kakšnem slavju ali praznovanju, pač pa le kot okus po neizmerni nesreči, kakršno si med sabo lahko povzročijo ljudje. Že devetega julija smo se z Meto in Maxom odpeljali v Srebrenico na žalno komemoracijo ob petnajstletnici genocida na tem območju.
Nekaj deset tisoč ljudi se je zbralo ob 3.749 že s travo preraščenih grobovih in ob 775 sveže odprtih jamah.
Nekateri so prišli zato, da bi po 15. letih končno pokopali svoje očete, sinove, brate, drugi v upanju, da bo tudi za njih prišel čas, ko bodo lahko pospremili ostanke svojih svojcev na njihovi zadnji poti. Marsikdo je na skupinskem pogrebu zato, da bi počastil spomin na vse žrtve, ki so umrle na strani Bošnjakov v tej vojni, kjer se je naplavilo vse zlo našega časa. Veliko pa se jih znova in znova vrača v Srebrenico, ker hočejo razumeti, zakaj je moralo v 
tistih vročih dneh, tako rekoč pred očmi vse svetovne javnosti, umreti med osem do deset tisoč neoboroženih fantov in mož. Petnajst let je minilo od takrat, ko so Srbi pod poveljstvom generala Ratka Mladića in Radislava Krstića na krvoločen način zaključili večletno trpljenje Bošnjakov na „varnem področju“, ki je bilo pod zaščito nizozemskega bataljona Združenih narodov.
Že leta 1990 je veliko bosanskih, predvsem mladih in izobraženih ljudi zaslutilo, da imajo velikosrbski
nacionalisti apetit po vzhodni Bosni. Niso bili presenečeni, ko so Srbi poleti 1992 v imenu zgodovinske pravice do zemlje in spoštovanja do prednikov zares okupirali Srebrenico. V teh dneh je bilo iz mesta in okoliških vasi pregnanih 20.000 muslimanov. Marca je poveljnik modrih čelad ZN v Bosni, francoski general Morillon, osebno izsilil dovoljenje za dostop konvoja s humanitarno pomočjo v oblegano mesto in prebivalcem obljubil zaščito. Takrat so mu še verjeli. 
Konec aprila, ko je bila podpisana demilitarizacija Srebrenice in ko naj bi jih varovali vojaki ZN, je bilo v občini približno 60.000 ljudi, od tega 23.000 beguncev. Trpljenje ljudi se je samo še stopnjevalo: nedolžni ljudje so vsak dan umirali pod srbskimi granatami, življenje preživelih je bilo zaznamovano z lakoto, pomanjkanjem vode.
(se nadaljuje)
