Naš dogovor, da bomo ta vikend s prijatelji odpeljali kakšno hudo gorsko-kolesarsko turo, je seveda padel v vodo … Dobesedno, namreč! Deževalo je tako neizprosno, da je bila že samo misel na kolesarjenje takoj zatrta v kali. Pa da ne bi držali križem rok (ali pa še kaj hujšega, kot je na primer spremljanje kakšne abotne nogometne tekme iz JAR-a), smo se odločili za eno manjšo jamarsko akcijo. Večina naše ekipe je v Jami pri Sv. Treh Kraljih že bila, bilo pa je tudi nekaj novincev, ki so jo obiskali prvič. Jama je znana po svojih čudovitih, relativno nedotaknjenih  in predvsem redkih aragonitnih kristalih. Aragonit je čisti apnenec, ki se izloča pod zelo specifičnimi pogoji, zato ga v slovenskih jamah ni prav veliko. Največ teh kristalov je v Ravenski jami pri Cerknem, a tudi v Jami pri Sv. Treh Kraljih jih je dovolj.

Vhod v jamo je prav ob cesti, ki vodi na Vrh Sv. Treh Kraljev, in je pravzaprav umetno izkopan vodoraven rov, ki so ga v živo skalo izklesaliitalijanski vojaki v tridesetih letih v okviru izgradnje vojaške obrambne Rupnikove linije. Pri tem so čisto slučajno naleteli na jamo, ki so jo poimenovali Jama pri Sv. Treh Kraljih.  To je več kot kilometer dolg in 70 m globok splet manjših in hudo prepletenih rovov.

Pred jamo je v nedeljskem jutru prišlo tudi nekaj prijateljev iz jamarskega kluba Železničar in v brezkompromisnem nalivu smo se nedaleč od vhoda preoblekli v jamarsko opremo in začeli. V jami je kar nekaj manjših brezen, zato je popolna jamarska oprema obvezna. Tam pa je tudi huda ožina, v kateri se je prijatelj Matej zagozdil (medtem ko sem ga škodoželjno fotografiral …) in kar nekaj časa je potreboval, da se je rešil iz tesne pasti. Skratka, raj tudi za klavstrofobike … 

Posebnost jame je tudi ta, da so med zemeljskimi deli kar dvakrat presekali splet rovov, tako da je pot pojami krožna in se ni treba vračati po isti poti, po kateri si v jamo prišel. Nazadnje sem bil v jami pred nekaj leti in kar malo s strahom sem pričakoval spust v tesen rov skoraj na dnu jame, v katerem je še posebno veliko aragonitnih kristalov. Ob današnji stopnji vandalizma na vseh področjih sem se bal, da bo kristalov manj, kot jih je bilo ob mojem prejšnjem obisku. A bil sem prijetno presenečen, saj od takrat do danes nisem opazil kakšne večje spremembe (beri: lomljenja kristalov!). S posebno pazljivostjo smo se drug za drugim previdno stlačili v rov, saj je lahko že majhen nepazljiv gib z glavo usoden za kristale na nizkem stropu. Še posebej, če hočeš vse to še fotografirati … Od tu dalje je sledil le še blaten dvig na površje, večinoma po vrveh s pomočjo jamarske tehnike. 

Na površju je še vedno deževalo in le stežka smo se toliko očedili, da smo lahko sedli v avtomobile. Še posebej v mojega novega Qashqaija, katerega deviško čisti sedeži so kar kričali po pazljivosti. Vse mokro-blatne obleke in opremo smo zbasali v vodotesen plastični sod in pravo čiščenje se je pričelo šele doma. Ampak tak pač sem in vse kaže, da bo račun za avtopralnico kmalu presegel vrednost samega avta. Vožnja s štirikolesnim pogonom po mokrih in ozkih cestah ter steklena streha, na katero med vožnjo padajo velike dežne kaplje, je pa itak užitek zase. Preveril sem tudi gretje, ki smo si ga popolnoma premraženi vključili na poti domov (en sam dan pred uradnim začetkom poletja!?!). No, dela brez napak …