Današnji dan ali kaj je že to rutina
Poklic, če sploh lahko tako rečem, modnega oblikovalca je zanimiva in kreativna izkušnja ter zadnje čase zelo priljubljena in očitno moderna želja mnogih. Zato bom teh nekaj vrstic namenila opisu svojega današnjega dne. Pa naj se bere še tako klišejsko, ampak rutina je nekaj, meni bolj ali manj tujega, kar je po svoje dobro, saj so trenutki, ko ne vem, kaj bi počela, bolj redka izjema. Po drugi strani pa se je za prosti čas potrebno potruditi in skorajda uskladiti zmenek sam s sabo. Ljudje bi resnično morali bolj ceniti svoj čas … hm.
Dan skoraj vsako jutro (razen v primeru, ko se delovnik začne skupaj s petelinjim kikirikom ali ko budilka zataji) začnem z zajtrkom in naravnim sokom. Ko se uredim in natovorim vse potrebno za ves dan in do večera, ko se spet vrnem domov, se usedem v svojo Micro in vsakič znova pomislim: »Mmm, kako lepo diši po novem.« Sledi obvezen postanek na črpalki. Pa ne nujno zaradi goriva za avto. Nujna je le odlična in dišeča kavica. TO GO. Kako priročno za vse nas 
»terence«. Resnično, pri takem poklicu tretjino časa preživim v avtu na cesti, tretjino pa, ko po trgovinah z oblačili raziskujem, se navdihujem, za stranko ali fotoshooting kombiniram, ustvarjam in nabiram stylinge. In ostane še tretjina … Vam povem malo kasneje. Skratka, vse kar lahko postorim med hojo ali vožnjo, kot je ta kofi-sladica, dobi oceno 5.
Jutranji ritual se tako končuje, misli se postavijo v kronološko zaporedje dogodkov in opravkov tega dne, en glasen vdih in izdih, iz prve v peto in gremo …
Najprej po blago. Za novo kolekcijo, ki je že v nastajanju. Kako prijetni so ti začetki nečesa novega. Polna entuzijazma in še jutranjega zagona pričnem pregledovati materiale in v mislih že nastajajo nove izpeljave 
krojev, kombinacije blaga, nove kreacije. Od tam pa k šivilji. Eni od štirih, s katerimi sodelujem. Vsaka zase je odlična šivilja in je torej tista oseba, ki poskrbi, da moje skice dobijo oprijemljivo obliko. Z Ireno dorečeva še zadnje podrobnosti, ki jih je na obleki potrebno pripraviti ali popraviti in zopet je telefon tisti, ki me požene nazaj v ritem dneva. Preden se odpeljem naprej še malo posedim v avtu, da v miru opravim telefonski pogovor. Ok, ura je 10.52. Planer, moj najboljši prijatelj, piše: 11.30 showroom (maturantka). Med vožnjo poslušam glasbo in malo prepevam – le za sprostitev in ne za kariero, da se razumemo. V centru se tako kot vsakič malo namučim preden najdem prosto parkirišče, ampak zaradi tega se več ne razburjam. Tako pač je. Odklenem Showroom, kjer od oktobra, ko sem lansirala svojo prvo kolekcijo, preživim še ostalo tretjino svojega časa. Seveda, nekje vmes si ukradem čas za polnjenje baterij (spanje, dobra hrana in druženje z najbližjimi), saj drugače v vsem tem ne bi bilo smisla, ampak tega na žalost ni tako zelo veliko kot bi si želela.
Naj se vrnem v Showroom. Na ogled oblačil pride mlada dama, bodoča maturantka, ki si je za maturantski večer izbrala eno od mojih kreacij iz kolekcije Retrospektiva. Najprej se pogovoriva o njenih željah, stilu … nato pa začne s pomerjanjem. »Ja, to je to!«, reče in obe veva, da ko začutiš, da je obleka našla svojega lastnika, ni poti nazaj. Ko odide, se napotim tudi jaz. Zaklenem svoje malo zatočišče in v avto … 
Neskončno sem hvaležna vsem odgovornim inovatorjem za razvoj jeklenega konjička. Si nikakor ne predstavljam, da bi svoje delo z vsemi premiki opravljala kako drugače. Recimo s konjsko vprego!? Ne, hvala … Nissan Micra je zakon!
BTC … trgovina za trgovino, styling za stylingom … nabiranje, kombiniranje oblačil. Za modno zgodbo v reviji z 
Nino Pušlar. Sodelujeva že približno pet let in največji uspeh pri tovrstnem delu je, ko se ti oseba, za katere podobo skrbiš, popolnoma prepusti in zaupa. Takrat je to resnično samo še užitek dela. Skratka, šest fotografij in zato šest stylingov, pa še kakšen za rezervo. Pet parov čevljev, telovniki, hlače, dodatki …
Ali zunaj grmi? Haha, upam, da ni kdo slišal … čas za kosilo. S prijateljico se na hitro zmeniva za kosilo, ki ga pojeva kar v bližnji restavraciji.
Ura je kar naenkrat 16.30. Dan je prijeten, saj je danes sončno, ampak utrujenost me je že obiskala, najprej v stopalih. Kljub nizkim čevljem …
Showroom …Ooo, tukaj sem pa danes že bila … Se sama sebi nasmejim, ko ugotovim, da sem to rekla na glas. Čakam stranko, s katero sem dogovorjena in kar upam, da kakšno minutko zamudi, saj včasih prav paše, da si v
družbi sam s sabo, pa četudi za trenutek. In ko že mislim, da imam blaženi mir, mi misli začnejo delati s polno paro. Ovratnik bi lahko naredila tako in pas bi se združil z naramnicami in … in … in … Aaaaaaaaaa!!!
Vzamem papir in narišem. Ideje za novo kolekcijo. Komaj čakam … ampak počasi. Ne morem si pomagati, ker navdih pride in gre. Včasih se zgodi, da obleko sanjam. Vstanem, pa če je ura 3.00 ponoči, in narišem. To je to! Poklic modnega oblikovalca.
Ok, zdaj pa še zadnji »opravek«. Na drink s prijateljico, ki jo prestavljam že ves dan. Kaj ves dan, bolje rečeno ves teden. In kot pravi tista pesem: »za prijatelje si je treba čas vzet …«.
Zato z veseljem malo poklepetava, se nasmejiva in sprostiva, ker je za ta dan obveznosti končno konec. In ko se me že pošteno loti utrujenost od celega dne, se mi niti vstati ne da, ko se praktično »zlijem« s foteljem, bi lahko kar malo zaprla oči.
Domov pridem ob 22.30. In ja, sedaj se začne moj pravi prosti čas … Dokler ne zaspim in sanjam o novih krojih, barvah, materialih …
Sedaj pa lahko noč! In prijetne sanje tudi vam…
Nina Š.
