Občutljivost senzorja

Z občutljivostjo je mišljena občutljivost našega medija na svetlobo. Ta občutljivost se označuje s simbolom ISO (International Standards Organization),  posamezne vrednosti pa označujemo s številkami 50, 100, 200, 400, 800, 1600, 3200 ... Vsaka naslednja vrednost pomeni, da se občutljivost poveča za še enkrat, ekspotencialno torej.

Če za ISO 200 za pravilno osvetlitev rabimo še enkrat manj svetlobe kot za ISO 100, potem za ISO 400 rabimo štirikrat manj svetlobe kot za ISO 100. Nižja kot je številka ISO, manj je senzor občutljiv na svetlobo, zaklop pa mora biti odprt dlje časa, da na senzor pride dovolj svetlobe. In obratno: višja kot je številka ISO, bolj je senzor občutljiv in manj časa mora biti odprt zaklop, da dobi dovolj svetlobe.

Manj občutljive nastavitve (ISO 100) so priporočljive pri močni svetlobi, na primer za fotografiranje na sončen dan zunaj. Občutljivejše nastavitve (ISO 400 ali več) uporabljamo za slikanje v zaprtih prostorih brez bliskavice in za slikanje zunaj, kadar je oblačno in temno. Večja občutljivost je dobra tudi za slikanje motivov v gibanju, ker lahko uporabimo večjo hitrost zaklopa (krajši čas osvetlitve).

Z večanjem občutljivosti se veča tudi t.i. »šum«, ki je ena največjih težav digitalne fotografije. Večja kot je občutljivost, večji je šum (na filmu je bila to zrnatost …) in manjša kot je občutljivost, manjši je šum. Skušajmo fotografirati pri najmanjši možni nastavitvi občutljivosti in jo povečevati šele, ko je svetlobe resnično premalo. Šum namreč uničuje ločljivost in ostrino. Pri nastavitvi občutljivosti se izogibajmo nastavitvi A (se pravi avtomatsko izbiranje ISO) in ga raje nastavimo ročno, saj imamo tako večjo kontrolo nad šumom.